Kaj so zločini iz sovraštva?
Zločin iz sovraštva je vsako kaznivo dejanje, ki izhaja iz predsodkov in sovraštva do družbene skupine, v katero spada žrtev.
Zločine iz sovraštva prepoznavamo po:
- mnenju in interpretaciji žrtve,
- okoliščinah (npr. žrtev je aktivist_ka na področju LGBTIQ pravic, žrtev se je držala za roke z osebo istega spolnega izraza),
- sovražnih grafitih (v primeru materialne škode),
- sovražnih vzklikih in pripombah,
- prostoru in obdobju (npr. dan parade ponosa),
- tem, da se za storilca_ko ve, da je homofobičen_a.
Kaj je sovražni govor?
Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so uperjene proti določeni družbeni skupini. Kazenski zakonik v 297. členu definira kaznivi sovražni govor v ožji obliki. To je kaznivo dejanje, ki temelji na osebni okoliščini žrtve in je storjeno na način, ki lahko ogrozi oziroma moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Kaznuje se z zaporom do dveh let. Sodne prakse ni veliko.
Kaj je diskriminacija?
»Diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega.« (4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD))
Neenaka obravnava se lahko zgodi v različnih kontekstih, npr. na delovnem mestu, v javni ustanovi in podobno. (Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD))
Obstaja tudi posredna diskriminacija, pri kateri postavlja navidezno nevtralen ukrep diskriminirano_ega posameznico_ka v slabši položaj.
Zakaj je pomembno zločine iz sovraštva obravnavati ločeno od navadnih kaznivih dejanj?
Zločini iz sovraštva lahko žrtev prizadenejo močneje, kot bi jih prizadelo navadno kaznivo dejanje. V okolju, kjer se je zgodilo kaznivo dejanje, se lahko žrtev počuti manj varno in zato postane bolj previdna, spremeni svoj videz, možne so tudi dolgoročne psihološke posledice, kot so depresija, tesnobnost in psihološka travma.
Zločini iz sovraštva ne vplivajo negativno samo na žrtev, ampak tudi na skupnost(i), ki jim žrtev pripada, saj so za pripadnice_ke skupnosti tovrstni zločini dokaz, da v širšem družbenem okolju niso dobrodošle_i in varne_i. Zločine iz sovraštva se zato obravnava in kaznuje strožje kot ostale zločine.
Tudi v primerih, ko policija ni pristojna za reševanje določenega primera zločina iz sovraštva, diskriminacije ali sovražnega govora, je pomembno, da se primer zabeleži. S temi podatki bomo lažje dosegli sistemske spremembe zakonodaje in spremembe pri policijski obravnavi le-teh.
Zakaj uporabljamo termin žrtev?
Uporabljamo termin žrtev, ker je najširše in najpogosteje uporabljen termin za označitev osebe, ki trpi, utrpi, preživi nasilje, hkrati pa se ta termin uporablja tudi v pravu in s tem pri kazenskem pregonu osumljenk_cev. Drugi primerni termini so tudi preživeli_a in oseba z izkušnjo nasilja. Termina žrtev ne uporabljamo kot poimenovanje za osebo, ki je v pasivni poziciji in nemočna, temveč zgolj kot poimenovanje za osebo, ki je utrpela, doživela ali doživlja nasilje.
Kaj lahko naredim kot očividka_ec?
Najpomembneje je, da zločin prepoznate. Žrtev se zaradi travmatičnega pretresa pogosto ni zmožna braniti, zbirati dokazov, poklicati policije … Če ste priča kakršnemukoli zločinu, še posebej zločinu iz sovraštva, je ključno, da dogodka ne spregledate in da ob tem pravilno postopate.
Najprej poskrbite za lastno varnost, nato pa za žrtvino. Če je potrebno, pomagajte žrtvi na varno mesto in v primeru kaznivega dejanja pokličite policijo. Povežite se z ostalimi očividkami_ci in zberite dokaze: fotografije, videoposnetki in izjave drugih očividk_cev bodo pomagali pri kazenskem pregonu storilca. Kaznivo dejanje lahko tudi sami prijavite na policijo, a bo primer obravnavan samo, če se tudi žrtev odloči za prijavo.
V primerih sovražnega govora in diskriminacije, kjer žrtev ali kdo drug ni v fizični nevarnosti, stopite žrtvi v bran. Lahko ji svetujete, kje naj poišče pomoč v zvezi s prijavo dogodka, ali jo_ga usmerite k nam.
Kaj lahko naredim, če me policija ne jemlje resno?
Prijava na policijski postaji je lahko obremenjujoča, žrtev pa je, če pride do prijave takoj po kaznivem dejanju, v posebej ranljivem položaju. Če je le mogoče, naj ima žrtev s sabo ob prijavi tudi nekoga, ki mu zaupa in ki se spozna na prijavni proces. To je lahko prijatelj_ica, partner_ka, predstavnica_k nevladne organizacije, odvetnica_ik … Prijavo je priporočljivo podati čim prej, lahko pa je podana kadarkoli.
Prijavo na policijo lahko podate po elektronskem naslovu, na spletu (eUprava), po telefonu, prek odvetnice_ka, s pomočjo nevladne organizacije, policistki_u osebno (ob obisku na domu ali na policijski postaji).
Ob prijavi na policijski postaji prosite dežurno_ega policistko_a, da vas usmeri k nekomu, ki bo prijavo sprejel. Bodite vztrajni, ne pustite se odgnati!
Če je obravnava policistke_a, na katero_ega vas bodo usmerili, problematična (npr. je sam_a homofobičen_a, vas ne jemlje resno, …), zahtevajte nekoga drugega. Če tudi to ne pomaga, se lahko uradno pritožite komandirki_ju postaje ali na Generalno policijsko upravo, in sicer prek elektronskega naslova, pisno ali z osebnim obiskom.
Če gre za zločin iz sovraštva, morate to v prijavi jasno poudariti. Iz vaše izjave mora biti jasno, da vas je dogodek prizadel (če je to res) in da je storilec_ka vedel_a za osebno okoliščino in vas napadel_a zaradi nje.
Po prijavi natančno preberite zapisano. Ostanite v stiku s policistko_om, ki je sprejel_a vašo prijavo, in vprašajte, kakšni so naslednji koraki. Prijavo lahko kasneje dopolnite, priporočljivo pa je, da je ne spreminjate.
Prijavo lahko prek odvetnice_ka oddate tudi neposredno na tožilstvo, torej brez stika s policijo. Tožilstvo bo nato policijo usmerilo v raziskovanje primera.